Trajanje projekta: 2. 1. 2017–30. 12. 2018

Podprte knjige, prevedene v slovenščino:
– Andrés Neuman: Stvari, ki jih ne narediva; prevod iz španščine in spremna beseda Marjeta Drobnič.
– Joanna Bator: Temno, skoraj noč; prevod iz poljščine Jana Unuk.
– Nebojša Lujanović: Oblak kožne barve; prevod iz bosanščine Urban Vovk.
– Karel G. van Loon: Nevidni; prevod iz nizozemščine Tanja Mlaker.
– Çiler İlhan*: Izgnanstvo; prevod iz turščine Lili Potpara.
– Elena Ferrante: Zgodba o novem priimku; prevod iz italijanščine Anita Jadrič.
– Lidija Dimkovska*: Črno na belem; prevod iz makedonščine Aleš Mustar.
– Dragan Velikić: Preiskovalec; prevod iz srbščine Đurđa Strsoglavec.
– Andreas Steinhöfel: V središču sveta; prevod iz nemščine Anja Golob.
– Juraj Šebesta: Ko se pes smeje; prevod iz slovaščine Diana Pungeršič.
*Dobitniki Nagrade EU za književnost EUPL.

Predstavitev knjižnih del

Andrés Neuman: Stvari, ki jih ne narediva
Izvirni jezik: španski; prevod in spremna beseda Marjeta Drobnič.
Vsaka izmed kratkih zgodb Andrésa Neumana je prava mojstrovina. Avtor se loteva najrazličnejših tem, najraje intimnih odnosov med ljudmi. S pretanjenim občutkom za pravo mero posreduje celo paleto kompleksnih medosebnih odnosov, polnih napetosti in raznoterih čustev in občutij. Njegovi liki so sodobni ljudje iz sodobnega sveta, nekateri bolj posebni od drugih, ki se nehote zapletajo v mrežo nečesa, kar jim je že znano, a se jim zdi že preživeto, in kar dobiva v današnjih razmerah popolnoma drugačno vrednost in pomen. Neumanove kratke zgodbe v zbirki Stvari, ki jih ne narediva se ne odlikujejo le po svežini pisave, temveč se neizbrisno vtisnejo v spomin tudi zaradi perspektive, s katere jih obravnava avtor: nemara običajen odnos dobi nove razsežnosti iz drugega zornega kota, ali ko je postavljen v drugačen kontekst.

Joanna Bator: Temno, skoraj noč
Izvirni jezik: poljski; prevod Jana Unuk.
Roman Temno, skoraj noč (2012) se v žanrih srhljivke in kriminalke spopada z etično podobo sodobne Poljske. Novinarka Alicja pripotuje v rodno mesto, rudarski Wałbrzych, da bi za varšavski časopis poročala o skrivnostnih izginotjih treh otrok, ta detektivska sled pa jo popelje globoko v družinske spomine na tragično sestrino smrt in nesrečno povojno otroštvo njune matere. Vodi jo tudi k razkritjem človeških zločinov, ki legajo na dogajanje kot temna slutnja vseprisotnega zla. Verodostojnost upodobitve sodobne družbe pisateljica dosega med drugim z izjemnim, sugestivnim slogom, ki sega od bogate jezikovne karakterizacije likov do verističnih posnetkov sovražnega govora z internetnih forumov in fanatizma govorice častilcev samooklicanega ljudskega svetnika.

Nebojša Lujanović: Oblak kožne barve
Izvirni jezik: bosanski; Prevod Urban Vovk.
Roman Oblak kožne barve (2015) je delo, ki nam daje misliti še dolgo po tem, ko ga odložimo, saj se z raziskovalno premišljenostjo na literarno dovršen način loteva perečega problema posameznikove določenosti s poreklom, barvo kože in družbenimi predsodki. V štirih romanesknih pripovedih spremljamo šest življenjskih usod, ki so, kot je za tovrstne zgodbe značilno, tragične vsaka na svoj način. Vsi pripovedni rokavi so povezani z romsko problematiko, s katero pa nam avtor še zdaleč ne zastavlja le medvrstičnih vprašanj o našem odnosu do drugih in drugačnih, temveč na njenem ozadju razgalja tudi delovanje sprožilnih mehanizmov množičnega sovraštva, ki posameznika omejuje pri tem, da bi si izbral drugačno prihodnost, saj ga na njegovi poti ves čas spremlja stigma izvora.

Karel G. van Loon: Nevidni
Izvirni jezik: nizozemski; prevod Tanja Mlaker.
Roman Nevidni je zgodba o karenskih beguncih iz Myanmara, ki sloni na resničnih izkušnjah beguncev v taboru Mae La na Tajskem. Osebna zgodba glavnega lika odvetnika Min Theina se prepleta z zgodovino Myanmara. Ker želi, da njegov otrok ne bi živel v diktaturi, se z nosečo ženo odločita za pobeg na Tajsko. Po dolgotrajni in nevarni poti prispe v begunski tabor sam in slep. Med napadom na skupino beguncev namreč izgubi ženo in vid. Pretresljiv roman o nasilju in izgubi pa je tudi portret kulture in družbe v deželi, ki jo je oblast dolga desetletja zaprla pred svetom.

Çiler İlhan: Izgnanstvo
Izvirni jezik: turški; prevod Lili Potpara.
Osrednji motiv zbirke kratkih zgodb v petih delih, ki jo nekateri kritiki dojemajo tudi kot svojevrstno zgrajen roman, je pregnanstvo – z doma, iz domovine, družbe, telesa ali celo duše. Avtorica je navdih zanjo dobila ob prebiranju časopisnih novic, ki jih običajno le na hitro preletimo, sama pa se je začela poglabljati v grozodejstva, ki se dogajajo povsod in vsak dan, pri čemer so jo najbolj zanimali občutki tako žrtev kot storilcev in posledični razpad jaza.
Iz tega raziskovanja so nastale zgodbe, monologi resničnih ali izmišljenih junakov, ki bralca popeljejo v mučno stvarnost umorov iz časti, ameriške okupacije Iraka, družinskega nasilja, samomorov žensk ali uporabe živali za laboratorijske poskuse in v vojaške namene. Kolaž različno dolgih pripovedi omogoča globoke uvide v človeško izkušnjo, trpljenje ljudi in živali ter mnoge odprte rane v sodobni družbi.

Elena Ferrante: Zgodba o novem priimku
Izvirni jezik: italijanski; prevod Anita Jadrič
Konec lanskega leta smo s knjigo Genialna prijateljica šele dobro vstopili v njen sloviti Neapeljski cikel štirih romanov. Zgodba o novem priimku je drugi po vrsti in nadaljuje pripoved o prijateljicah Lili in Eleni, ki sta sedaj v svojih dvajsetih in iz deklet boleče odraščata v ženski. V nasilnem in temperamentnem okolju sodobnega Neaplja, največjega mesta degradiranega juga Italije, tudi njuno prijateljstvo doživlja tako mračne kot tople trenutke – ženski literarni liki še nikoli prej niso stopili pred bralca s tako iskrenostjo in prepričljivostjo. Po avtoričinih lastnih besedah je namreč pisati iz lenobe, sprijaznjenja, udobja ali strahu izdajstvo literature.

Lidija Dimkovska: Črno na belem
Izvirni jezik: makedonski; prevod Aleš Mustar.
Zadnja pesniška zbirka Lidije Dimkovske Črno na belem (2016) je njeno najbolj zrelo delo. Pretresljivo globoko in z univerzalnim sporočilom, izbrušeno in avtentično, naj govori v prvi osebi o intimnem ali z glasovi Drugih o svetu sploh. Bralca sooči z uničujočo močjo vsakodnevnih banalnosti in ga potisne na pot iskanja smisla eksistence. Po eni strani so pesmi iz zbirke v sozvočju z 21. stoletjem, kot ga živi slehernik, po drugi strani se mu postavljajo po robu s svojim apokaliptičnim duhom in mračno senzibilnostjo. Pesniška zbirka Črno na belem tako nima posebnega mesta zgolj v avtoričinem opusu, ampak samo še potrjuje, da gre za najpomembnejšo pesnico sodobne makedonske poezije.

Dragan Velikić: Preiskovalec
Izvirni jezik: srbski; prevod Đurđa Strsoglavec.
V Preiskovalcu materina smrt pripovedovalca nepričakovano ujame v tujini in v njem prebudi že skoraj pozabljena čustva in spomine. Zgodba o materi tako postane izhodišče za detektivsko raziskovanje globin lastne duševnosti, iz katere veličastno vstaja svet, ki ga že dolgo ni več. Roman je napisan v značilnem avtorjevem slogu: z odličnim smislom za podrobnosti, s popolno jezikovno izbrušenostjo in zgodbo, ki bralca odnese s sabo, kakor da bi poslušal glasbo svojega najljubšega benda. Ker resnična umetnost ni le boleča, ampak tudi celi rane.

Andreas Steinhöfel: V središču sveta
Izvirni jezik: nemški; prevod Anja Golob.
V središču sveta (1998) je med mladimi bralci najbolj priljubljeno Steinhöfelovo delo, ki je bilo prevedeno v mnoge jezike, konec leta 2016 pa je premiero doživela tudi njegova ekranizacija. Gre za zgodbo o težavah odraščanja, puberteti, zavisti in ljubosumju, prijateljstvu in ljubezni. Pisatelj nas prepričljivo prestavi v kožo 17-letnega Phila, ki z disfunkcionalno družino živi v razpadajoči vili na severu Nemčije, obkroženi s sovraštvom in predsodki sosedov. Nenaklonjenost zunanjega sveta ublaži šele prihod novega sošolca Nicholasa. Pozabite vse, kar ste mislili, da veste o mladinski literaturi, Steinhöfel vas bo z močjo nenavadne in zasanjane pripovedi vodil na še neraziskana področja.

Juraj Šebesta: Ko se pes smeje
Izvirni jezik: slovaški; prevod Diana Pungeršič.
Ko se pes smeje, tako kot najboljša tovrstna dela, podira meje med mladinsko literaturo in literaturo za odrasle ter obravnava pomembne teme skozi najstniške oči, pri čemer ni smrtno resen, še manj pa moralističen. Njegov glavni junak je 15-letni Thomas, uporniški, vendar sramežljivi fant, nadpovprečno inteligenten, domišljav, a tudi romantičen. Poleg težav doma zaradi očetovega skakanja čez plot se mora soočiti še s prvo ljubeznijo in smrtjo bližnjega, pri čemer sta mu v največjo pomoč smisel za humor, zlasti pa njegov psiček Žofla, ki je »pametnejši od cele družine skupaj«.

Predstavitev knjižnih del, avtorjev in prevajalcev (.pdf).