Na okrogli mizi, ki jo je moderirala hrvaška neodvisna strokovnjakinja Tina Hajon so svoje izkušnje delili tako predstavniki domače kinematografije kot tudi priznani strokovnjaki iz sosednje Italije ter Litve kot nam primerljive države: Greta Akcijonaitė (Kino Pasaka, LT), Samantha Faccio (Tucker film, IT), Matija Šturm (DSAF – Društvo slovenskega animiranega filma), Jure Matičič (Art kino mreža Slovenije), Sonja Prosenc (Mono o/Kinoluna, scenaristka in režiserka) in Blaž Bezek (platforma videa na zahtevo VOYO).
Sodelujoči govorci (foto: Katja Goljat)
Izhodiščno vprašanje je bilo, kako premagati aktualne izzive tradicionalne kinematografske distribucije z alternativnimi in inovativnimi pristopi h kroženju filmov? Udeleženci so ugotavljali, da distribucija nekomercialnih, domačih filmov zahteva veliko truda in posebne pristope, ki vključujejo dodatne vsebine in neposrednejše nagovarjanje gledalcev:
GRETA AKCIJONAITĖ, prikazovalka in distributerka, predstavnica Kina Pasaka iz Litve – Sloveniji primerljive države – je predstavila situacijo na litvanskem trgu, kjer je glavnina filmskega dogajanja fokusirana na prestolnico Vilno, sicer pa prevladujejo ameriški blockbusterji, medtem ko domači filmi predstavljajo zgolj 22-odstotni tržni delež. Kino Pasaka izstopa s svojim programom in želi s svojimi izkušnjami prikazovalca in obenem distributerja prispevati k razvoju domačega trga z vzpostavitvijo združenja neodvisnih kinematografov. Kot glavno težavo izpostavlja umanjkanje državne podpore pri distribuciji domačih filmov, od novih distribucijskih kanalov pa video na zahtevo še sploh ni prisoten. Rešitve za naprej vidi zlasti v razvijanju festivalov in drugih dogodkov (event cinema), pa tudi eksperimetiranje z novimi poslovnimi modeli. Tak primer je sodelovanje Kina Pasaka v projektuThe Tide Experiment, ki je s podporo Evropske komisije potekal v 9 državah z namenom ožanja distribucijskih oken oz. preizkušanju novih distribucijskih modelov (tim. day and date – simultano premierno prikazovanje izbranega filma tako v kinih kot na digitalnih platformah).
Jure Matičič – Art kino mreža/Kino Domžale, Greta Akcijonaite – Kino Pasaka (foto: Katja Goljat)
SAMANTHA FACCIO iz italijanskega Tucker Filma s sedežem v Udinah, ki je majhen distributer (na letni ravni distribuirajo okoli šest filmov) poleg tega pa so, geografsko gledano, na obrobju (podobno kot v Litvi je trg skoncentriran na prestolnico – Rim), pravi da se soočajo z izzivi distribucije nekomercialnih filmov. Izzivi so vezani na že omenjene lastnosti podjetja in specifične situacije italijanskega filmskega trga, največji problem je specifična zahteva po sinhroniziranih filmih. Stroški distribucije so zaradi tega višji, v kolikor pa filma ne sinhronizirajo, se pojavi težava gledanosti. Poleg tega je distribucija vezana tudi na sezono: če film ni predstavljen med oktobrom in marcem, bo zanimanje za njega občutno manjše. Uspešna formula distribucije ne obstaja, Tucker film se odloča za prilagojen individualni pristop promocije vsakega posameznega filma. Pri filmu poiščejo njegovo posebnost, aktualnost tematike, poleg tega pa poskušajo delati ciljano tudi z občinstvom. Eksperimentirajo tudi s socialnimi omrežji, in tudi tako gradijo odnos s publiko. Vsekakor pa je pomemben tudi odnos s prikazovalci, pomembno je graditi odnos in kinu nuditi razloge za prikazovanje filma.
Nekaj primerov promocijskih strategij Tucker Filma za izbrane filme:
- Retrospektiva japonskih filmov: intenzivna promocija preko FB, ki je imela viralni »must see« učinek, ki se je poznal pri obisku.
- »Zoran – moj nečak idiot«: organizacija mini ture po Italiji v sodelovanju z Osmicami (vino + film), za prevoz so uporabljali prepoznaven kombi, uporabljen v filmu.
- »Razredni sovražnik«: dober primer sodelovanja s šolami. Pripravili so šolski vodič za analizo filma. Investicija se sicer ni povrnila, vendar so dobili nabor učiteljev in šol, s katerimi bodo sodelovali tudi v prihodnje.
Predstavnik Art Kino mreže Slovenije, Jure Matičič je pojasnil, da se promocije filmov (ali pa distribucije v lastni režiji) lotevajo na različne načine. Ker gre za zduženje oz. mrežo različnih lokalnih kinov z malo zaposlenimi, je velika večina aktivnosti na volonterski bazi. Poleg tega pa delajo večinoma z neodvisnimi producenti in z distribucijo filmov, ki nimajo prostora v večjih kinih, ti. multipleksih. Po predstavah organizirajo različne spremljevalne dogodke, pogovore. Kot težaven, a dober primer izpostavlja istočasno distribucijo dokumentarnega filma »Kaj pa Mojca?«, saj so se udeleženci dobro odzvali vabilu na pogovore po filmu, logistično pa je bilo celo zadevo zahtevno izpeljati. Odličen primer je tudi distribucija kratkega animiranega filma »Maček Muri« v Kinu Domžale v decembru 2014. Sodelujejo pa tudi z AGRFT s skupno promocijo kratkih študentskih filmov. Največjo težavo predstavlja pomanjkanje kadra, saj kina nimajo zaposlenih, ki bi stalno skrbeli za program kina, sploh če je v kinu zaposlen samo kinooperater. Kot pozitiven vidik pa izpostavlja tesno sodelovanje z neodvisnimi producenti, ki prinaša večje promocijske učinke.
Matija Šturm iz Društva slovenskega animiranega filma, katerega glavni cilj je promocija animiranih filmov, je poudaril da se kratki animirani filmi soočajo s težavami distribucije, saj nimajo distributerjev in dostopa do kinodvoran. Poleg tega se nahajajo na zelo omejenem trgu. Letos so sklenili dogovor, ki je na program prvič uvrstil kratke filme. Sedem kratkih animiranih filmov bodo na sporedu tri tedne. Sicer je društvo deluje na volonterski bazi, sodeujejo z različnimi art kini po Sloveniji, pripravljajo promocijske strategije, niso pa profesionalna distributerska organizacija. Veliko sicer sodelujejo z srednje evropskimi organizacijami, ki pa se soočajo s podobnimi izzivi.
Blaž Bezek – VOYO, Samantha Faccio – Tucker Film, Matija Šturm – DSAF (foto: Katja Goljat
Režiserka in scenaristka nagrajenega filma »Drevo« Sonja Prosenc iz lastnih izkušenj poudarja, da je za tim. zahteven umetniški film, kot je bil njen, najboljša direktna distribucija brez uradnega distributerja. Omejeni režiserkin prvenec namreč ni dosegel pričakovanega učinka predstavljanja filma takoj po lanskoletnem Festivalu slovenskega filma , kjer je bil film tudi nagrajen. Izpostavila je pozitivno izkušnjo udeležbe na individualnem svetovanju z filmskim strokovnjakom Petrom Buckinghamom v organizaciji CED Slovenija (september 2014). Slednji je poudaril, da ima film potencial za izgradnjo t.i. baze oboževalcev. Zato so se odločili, da film distribuirajo sami, se dogovarjajo neposredno s kini in vsako posamezno projekcijo filma obogatijo tudi s predstavljanjem ekipe in pogovorom. V nasprotnem primeru, bi težko privabili občinstvo. Projekt so poimenovali Kinoluna in ga, temelječ na dosedanjih dobrih izkušnjah, nameravajo nadaljevati tudi v prihodnosti z vključevanjem drugih slovenskih filmov, bolj konkretno izbranih kratkih naslovov.
Blaž Bezek, predstavnik največje slovenske platforme videa na zahtevo VOYO je izpostavil, da ponujajo tudi slovenske filme, lansko leto jih je bilo na voljo kar 45. Sicer platforma gradi svojo mrežo naročnikov predvsem na resničnostnih oddajah (možnost spremljanja v živo) in telenovelah. Podatka koliko naročnikov, si ogleda slovenske filme nimajo. Sicer priznava, da težave s promocijo slovenskih filmov obstajajo, a kot uspešno zgodbo gledanega videa na zahtevo izpostavlja film »Gremo mi po svoje«. Bezek je izpostavil tudi namen promocije večjega števila slovenskih kratkih filmov, ki bi uporabnikom VOYA bili dostipni znotraj enega promocijskega paketa, glede česar trenutno potekajo dogovori s Slovenskim filmskim centrom.
Gostje, predstavniki različnih pozicij, se strinjajo, da ni več tradicionalnih načinov distribucije, razmišljati je treba o nišah in individualnem pristopu promocije.
VEČ INFORMACIJ: Video zapis celotnega dogodka bo na tej spletni strani objavljen v kratkem.
Občinstvo (foto: Katja Goljat)