Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije

Moderna galerija, Cankarjeva 15, Ljubljana

Kustosinja: Zdenka Badovinac
Novinarska konferenca: ponedeljek, 11. 5. 2015, ob 11.00
Svečana otvoritev razstave: ponedeljek, 11. 5. 2015, ob 20.00. Razstavo bo odprla ministrica za kulturo Republike Slovenije, mag. Julijana Bizjak Mlakar.

Leta 1984 so tri skupine, multimedijska skupina Laibach (1980), skupina vizualnih umetnikov IRWIN (1983) in gledališka skupina Gledališče sester Scipion Nasice (GSSN, 1983–1987), ustanovile umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst (NSK). Na dan ustanovitve NSK-ja se je oblikovala še skupina za oblikovanje Novi kolektivizem in pozneje še Oddelek za čisto in praktično filozofijo, Retrovizija, Film in Graditelji.

Razstava NSK od Kapitala do kapitala želi med drugim osvetliti dejstvo, da je bil NSK v zadnjem desetletju Jugoslavije vsaj v enaki meri kritik prihajajočega globalnega kapitalizma kot kritik propadajočega socializma. Pri tem je treba izrecno poudariti, da se je pri obravnavi socializma bistveno razlikoval od njegove liberalistične kritike. Pri NSK-ju ni šlo za uveljavljene načine umetniške kritike ali ironije, temveč za afirmativne postopke in nadidentifikacijo, s katerimi so posamične skupine med drugim artikulirale tudi to, kakšno družbo si želijo po razpadu socializma. S tem, ko so leta 1992 ustanovile NSK državo v času, so se odločile za globalno skupnost, temelječo ne na teritorialnih ali ekonomskih principih, ampak na estetiki in mišljenju.

Leta 1990 je Kozmokinetični kabinet Noordung (prej GSSN in Rdeči pilot) naredil predstavo Kapital; leta 1991 je IRWIN izdal knjigo in postavil razstavo Kapital; leta 1992 je Laibach izdal ploščo Kapital. S temi projekti so tri ustanovne skupine označile konec ideologije in začetek totalnega kapitalizma, ki je še danes za mnoge sistem brez alternative. Ne pa tudi za NSK, saj se je ta že ustanovil kot drugačna institucija in drugačna država, v konkretnem in abstraktnem pomenu besede.

NSK je v osemdesetih letih gradil svojo subjektiviteto z razgrajevanjem raznih travmatičnih odsotnosti v okviru nacionalnega prostora: odsotnosti emancipacijskega potenciala osvobodilnega boja, odsotnosti delavskih pravic, odsotnosti originalne nacionalne kulture, razvitega umetnostnega sistema in čvrste države. V svojem estetskem konceptu je vse to poskušal nadgraditi s svojim enkratnim principom konstrukcije, ki je hkrati tudi princip dekonstrukcije. NSK je vedno treba razumeti v njegovi kompleksnosti in ambivalentnosti. Nobeno njegovo delo ni bilo zgolj artefakt, slika, gledališka predstava, koncert, propagandna akcija, provokacija,ampak večkrat vse to skupaj. Različni mediji in postopki so skupaj spletali celostno umetnino, Gesamtkunstwerk, ki je prekoračevala običajne meje umetnost.

Razstava NSK od Kapitala do kapitala s postavitvijo razgrinja posamične dogodke in trajanja posamičnih konceptov. Tako kot je bilo na političnem nivoju to desetletje prelomno s serijo dogodkov, ki so si drug za drugim sledili do krvave jugoslovanske vojne v devetdesetih letih, je NSK z vsakim koncertom, razstavo, predstavo ali kakršnokoli drugo javno pojavitvijo sprožal procese, ki se še do danes niso iztekli. Če bi sledili filozofiji Alaina Badiouja, bi lahko rekli, da je NSK-jev Gesamtkunstwerk sprožil dogodkovni, miselni prelom z obstoječim. Vsak NSK-jev dogodek je bil monolit, iz katerega so se razraščali mnogoteri pomeni, novi projekti in reference.

NSK-jevo umetnost bi lahko primerjali z mednarodnimi smermi, kot so apropriacijska umetnost, institucionalna kritika in relacijska umetnost, a vsaka od teh oznak izpusti ključno razliko, ki jo je sam NSK zavaroval z lastnimi termini. NSK je postmoderni umetnosti osemdesetih let postavil nasproti svojo retrometodo, ki razkriva ideološke manipulacije s podobami: Laibach retroavantgardo, GSSN retrogardo in IRWIN retroprincip. NSK je bil drugačen od zahodne apropriacijske umetnosti, saj je s svojimi dogodki apropriiral sámo državo in njene institucije; razlikoval se je od znanih obrazcev institucionalne kritike, saj je ugotovil, da pravzaprav ni bilo kaj kritizirati, ampak da je bilo treba državo in institucijo šele zgraditi; prav tako ni običajna relacijska umetnost, saj so v njegovih dogodkih na začetku devetdesetih let že sodelovali tisti, ki so si želeli globlje spremembe znotraj umetnostnega sistema in si delili skupne nujnosti glede vzhodnoevropskega kulturnega prostora v novih razmerah.

Kaj je lekcija NSK-ja za današnjo rabo? Na prvi pogled se zdi, da je eneskajevsko združevanje nezdružljivega postalo bistveni del sodobnega imaginarija. Po eni strani smo priča popolni izpraznjenosti simbolov, po drugi strani pa njihovega ponovnega aktiviranja. Igra s simboli postaja danes podobno nevarna kot v osemdesetih letih. NSK-jevo izročilo tako postaja bolj aktualno kot kdajkoli.

Razstavo, ki bo v Moderni galeriji na ogled do 16. avgusta spremlja bogat program vodstev, okroglih miz, predavanj, projekcij, pogovorov in delavnic. Od 19. do 21. junija bo v avditoriju Moderne galerije mednarodna konferenca, kjer bodo ugledni teoretiki in filozofi skušali osvetliti dediščino in aktualni pomen umetniškega kolektiva NSK, uvodno predavanje v konferenco bo imel Boris Groys.
V soboto, 20. junija ob 22. uri, na Poletno muzejsko noč, bo pred Moderno galerijo zvočni performans skupine Laibach. V času razstave pa bo izšla tudi istoimenska obsežna publikacija, katere uredniki so Zdenka Badovinac, Eda Čufer in Anthony Gardner, so-založnik in distributer pa MIT Press.

Razstava bo leta 2016 prenesena v Van Abbemuseum v Eindhoven (NL) in v Muzej sodobne umetnosti Garage v Moskvo (RUS).

Razstava je del petletnega projekta Rabe umetnosti – dediščina let 1848 in 1989, ki je prejel podporo EU v okviru preteklega programa Kultura (2007-2013).
Več informacij o projektu CED Slovenia.